Imejte otroke, ko ste mladi
Ko sem dobil prvega otroka, sem bil star 21 let, kar v današnjih razmerah pomeni, ne le mlad ampak kar premlad. Življenje se mi je v tistem trenutku, oziroma nekaj mesecev prej, obrnilo, kot bi rekel Fredi Miller, za 360 stopinj. Kdo pa danes pri enaindvajsetih že razmišlja o tem, da bi končal s ponočevanji, potovanji in spet ponočevanji in se “zakukuljil” doma, oziroma namesto ob desetih zvečer hodil ven ob desetih dopoldan in to z vozičkom pred sabo? In saj ne, da ne bi bilo možno še naprej ponočevati, potovati in spet ponočevati, a to se pač ne počne. Zakaj? Če kdo ne ve, o tem kdaj drugič.
Ja, timing s kolegi in prijatelji, ki seveda otrok še nimajo, se kar naenkrat premakne za ravno nekih 12 ur. Ko ti vstajaš se oni vračajo domov in kontra. Ko gredo oni na smučarijo ali na praznovanje novega leta v švejkovo deželo, ti greješ mleko in preklinjaš vso mularijo, ki meče petarde in ti preprečuje, da bi otrok zaspal za vsaj tiste pol ure, da lahko z drago nazdraviš in morda opraviš še quicky-ja, ker za kaj daljšega prvih nekaj let pač ni časa. Skratka, vsi mladi brez otrok, ki to berete, se ne ustrašite, ker to so le stranski učinki nečesa blazno nepopisno lepega. Kako?
Verjetno se bo slišalo že zelo izpeto in osladno, a otroci dejansko so totalna sreča, ki je enostavno nemoreš poznati, preden nimaš svojih. Saj je že skoraj vsak, preden ima svoje otroke, komu stric, teta, boter ali kaj podobnega. A ko imaš svojega je to povsem nekaj drugega.
Otrokovi prvi nasmehi, kretnje, besede, … vsakič znova si presenečen in presrečen. Tisti njegov pogled, ko ve da si ti njegov in on tvoj. Ko preneha z jokom, ko ga vzameš k sebi in ve, da je na varnem. Ko je zadovoljen, sit in previt. Vsa ta njegova sreča je še večja tvoja sreča. In potem ko že malce zraste in se že nauči igre s tabo, ko ga učiš stvari, ki si mu jih obljubil še preden se je rodil, kot npr, nogomet, ribolov, plavanje, … Konec koncev, saj ni tako zelo dolgo tega, kar so mene moji starši tega učili. In tu je point, ki vam ga želim povedati.
Imejte otroke, ko ste mladi. Saj mlad si tudi pri tridesetih in petintridesetih, ampak govorim o obdobju nekje od dvajsetega do petindvajsetega leta. Vse te igre, učenje, skrb, napori, nočno vstajanje, …. Vse je lažje, ko si mlad. Saj vem, da velja načelo: “najprej štalca, pol pa kravca”, pa da je moderno, da si najprej zgradiš kariero pa potem družino, a vse to pelje k temu, da večina “bodočih” staršev, nekega dne ne bo dočakala priložnosti biti aktiven dedek ali babica. Če si danes star 35 let in imaš pri teh letih tudi prvega otroka, boš vnuke dobil pri sedemdesetih, in jih boš le stežka učil bedarij, ki naj bi jih stari starš učil. Realnost je taka. Ko sem po svojega prvorojenca hodil v vrtec, sem imel včasih občutek, da so drugi starši prišli pome in ne po svoje otroke, saj je bila velika večina od mene občutno starejših. Pa še mladih mamic skorajda ni na govorilnih urah, kar verjetno ostaja večini očetov edini razlog, da se le teh udeležujejo 
Seveda ima vsak na to svoj pogled in se velika večina “starejših” staršev z menoj ne bo strinjala, rekoč, da njihov otrok ima vse, kar potrebuje in da se s svojim otrokom ukvarjajo še več kot marsikateri mlajši, itd. Pa vendarle ni tako in globoko v sebi to veste.
Konec koncev, ko bom star štirideset let bo moj prvorojenec že polnoleten in z drago bova hedonistično raziskovala svet , večina mojih prijateljev in ostale mladine pa bo takrat ponoči segrevala mleko, previjala plenice, … In timing se bo spet zamaknil 
Pozitiva,
… ni druge!
16.06.2008 ob 14:08
Hej, jest bi prec mela otroka (resno, želim si ga čimprej), če mi nekdo da vsaj tolko dnarja, da preživim njega (sebe bi že nekako) in plac, kjer ga bom mela, ker ne bi rada ravno obremenjevala svojih staršev z vstajanjem ob 2eh ponoči (moja soba je sosednja od njune in se sliši VSE).
Aja, pa nekdo nej mi zrihta in porihta vse na CSD, faksu, lepo bi blo tut, če bi se pred tem zaposlila, da mi teče delovna doba.
Sej res, sem omenila vozičke, plenice, oblekce,…? Tut za to bi rabila dnar, jap, jap, z 150€ štipendije (s prevozom vred) se pač ne da… tudi s 50% več, kot jih nameni država pomoje ne bi šlo prov lahko oz. vsaj ne tako, kot bi jaz hotla za svojega otroka.
Mojedva (mami pri 21ih, oče pri 23ih) sta se preselila v 3/4 končano bajto mojih starih staršev, mami je končevala diplomo, oče je delal pripravništvo, torej nekaj lastnih sredstev je bilo. Pa danes? Ni stanovanj, ni sredstev, služb pa tudi bolj malo (in ja, vem, za tiste ki hočejo delat se delo najde… mam pač višje ambicije. Je to slabo?). Ni mi pa do tega da bi mene in otroka živeli moji starši… to mi je pa POPOLNOMA zgrešeno.
16.06.2008 ob 15:27
Imaš prav. In komentator tudi. Tukaj en likn o tem, kar sem jaz pisala:
http://www.dajana.si/otroci-ja-cimvec-in-cimprej/
lp
19.06.2008 ob 09:53
Pozdravljeni, sem “starejša mamica”, ja prvega otroka sem imela pri 29,5, drugega pa pri 34 letih. Strinjam se s tem, da naj bi imeli čimprej otroke. Je pa res, da sem imela smolo in nisem srečala dovolj hitro pravega očija, potem pa naprej ni šlo tako hitro, zato je razlika med otrokoma zopet ne po moji želji večja. Zato pa razlogi, ki jih je naštel mladi očka popolnoma držijo, tudi sama bi drugače živela pred desetimi leti z mojima otrokoma (kvalitetneje zanju), pa ju ne zanemarjam ali kaj podobnega. Rada bi še to povedala, da so otroci taki sončki, tako veliko bogastvo, da si tega dokler nimaš svojega ne predstavljaš. Tudi vse druge omehčajo in ko ga imaš ti tudi priskočijo na pomoč (zato kar korajžno).
25.06.2008 ob 11:28
@ Mašon: Se strinjam s tabo, da je danes biti starš pogojeno predvsem s finančnim stanjem. Na splošno so plače za en “k”, stanovanja ne le da so draga ampak so nenormalno predraga, delovni časi po službah so neprimerljivi s tistimi, ko smo bili otroci mi, …
A če bi gledal le na to, bi verjetno tudi jaz imel otroke v že popularnih poznih tridesetih. Moji otroci nikoli niso bili z ničemer prikrajšani v primerjavi z drugimi pa nimava z drago ne bogatih staršev in stricev, ne nadpovprečne plače, … Hodim v službo, po dolgih letih sem se spet vpisal na fax, hkrati sem si nabavil še štirinožca, tako da tudi pogosti izgovori o pomanjkanju časa ne zdržijo.
Vse se da, in ko imaš enkrat otroke si še bolj motiviran k ustvarjanju nečesa v življenju.
Primer: moji že omenjeni prijatelji in kolegi, ki otrok še nimajo, pridno delajo prek študentov, zaslužen denar porabijo, pa ne vedo kje so ga porabili in dejansko ne gradijo neke svoje prihodnosti. Več ali manj vsi živijo doma pri starših in z minimalnimi prispevki, ki jih prispevajo v gospodinjstvo živijo kot “bubreg v loju”. “Jutri” pa bodo morali kupiti voziček, pa plenice, pa dva tisoč litrov kurilnega olja pa plačati elektriko in iti na drugačen dopust,… In bo kar naenkrat vse skupaj mnogo težje, kot je to pri 25 letih.
Torej, otroci so še dodatna motivacija, da v življenju nekaj ustvariš. In to pozitivna motivacija
7.07.2008 ob 11:17
Strinjam se z vsem, kar si napisal, tudi z imeti-otroke-pri-dvajsetih, pa čeprav sem ga sam imel pri štiridesetih. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker imaš potem dovolj časa za več kot enega. In prepričan sem, da nas otroci spreminjajo v boljše ljudi. Več kot jih bo, lepši bo svet.
Otrok te definitivno spremeni. Če sem na primer nekoč dobil ošpice ob misli na lastno „derište“ se mi danes ob pogledu na dojenčka usta kar sama razlezejo v nasmeh. Prioritete so se mi spremenile, otročji sem le še komaj kdaj. In nenavsezadnje, moški ki je bil pri porodu in ki gleda, kako mali ob dojenju pridno nabira kile, začne na ženske gledati s čisto novim spoštovanjem. Kaj vse ženske znajo!
7.07.2008 ob 17:44
@ Oči:
citiram: “Kaj vse ženske znajo!”
Ne morš verjet ne
Zakon so te mamice, zakon!
1.09.2008 ob 00:22
yo…
agree…
[WORDPRESS HASHCASH] Strežnikov IP (12.208.30.241) se ne ujema z URL-jem komentarja na naslovu (207.226.170.96) in je bil označen kot spam.