FOT`R

Ko sem bil še sam otrok so starši iz služb prihajali nekje okoli tretje ure. Prišel sem iz šole, morda naredil domačo nalogo in že se je na vratih s svežo špecerijo prikazala mama. Medtem, ko sem šel na igrišče se je iz službe vrnil že očka, mama je skuhala kosilo in do pol pete smo bili že siti in pripravljeni za sladoled in gugalnice v Tivoliju. Posledično sem bil ob sedmih zvečer že sit in umit ter pripravljen, da me Cik-Cak zajčki z zobnimi krtačami pospremijo v posteljo.

Danes je vse to iluzija. Vsaj zame in verjetno še za večino drugih staršev. Otroka moraš sicer po zakonu iz vrtca in šole pobrati do neke pol pete, pete ure a zaradi današnjih delovnih časov in tempa je to cela štala. Če ima eden od staršev službo, ki se zavleče tudi po omenjeni uri ali pa dela tudi popoldan, je drugi starš primoran iskati delo, kjer bo lahko končal vsaj ob štirih, saj so se tudi razmere na cestah drastično spremenile od “tistih časov”. Ob petih, pol šestih je v lokalni trgovini cel kup mamic s svojimi otročki, ki so bili medtem v podaljšanem bivanju ali pa pri sosedovi babici. Nakupujejo svež kruh in sestavine za današnje kosilo oz. bolje povedano večerjo. Pridejo domov, se z otrokom nimajo časa ukvarjati, saj je treba skuhati. Otrok medtem igra igrice na računalniku in posluša mamicine besede: samo malo počakaj, … ne mi težit, … glej, samo še malo, pojdi igrat igrice ali pa si prižgi risanke,…. Ko mamica, vsa raztresena dokonča “kosilo” pride domov že prešvican in utrujen očka. Pozdravi otroke, se umije in se vsi skupaj vsedejo za mizo. Da bi se šli Cosby showa in kaj veliko pogovarjali o družbi, naravoslovju, igrah in ostalem, ni časa, saj se mora očka vmes z mamico dogovoriti še, katere položnice bosta najprej plačala in katere bodo ostale za naslednji mesec. Za sladoled in gugalnice seveda ni časa, saj je prepozno in zajčki so že zdavnaj v postelji. In tista pozornost, ki jo zatem starši namenijo svojim otrokom je ta, da se z njim prerekajo, kdaj se bo že preoblekel v pižamo in umil zobe. Skratka cela štala.

Z drago se proti tem novodobnim trendom sicer vztrajno boriva, a kaj ko je sistem močnejši od naju. Če ne moreš delati do petih - Adijo, če nimaš komu zaupati otroka - Adijo … in tako naprej.

Na drugi strani pa se država tako “vneto in odgovorno” zaveda in loteva problematike v zvezi z nizko rodnostjo in socialo, ter stanovanjsko problematiko mladih družin. Loteva se my ass! Pa kdo normalen si še želi tako vzgajati otroka? Hvala Bogu pa nisem normalen in mi otroci poplačajo vse brige in skrbi, ki so povezane z današnjim načinom življenja. A kako bo čez 20 let?

A, draga država?

Konec Eura 2008. Letos sem res dobil dozo fuzbala, in kar je najbolj zanimivo, ni Draga najdražja pri tem nič kaj preveč piskala. (več si preberite v junijskem prispevku)

Ja, obljubil sem “si”, da ji bom ob koncu prvenstva predal daljinca in se počasi umaknil s prve pozicije na kavču. No, poudarek je na počasi. Včeraj sem že naredil prvi korak in ji ga z dobrimi nameni predal v roke a kaj, ko je gledala največjo bedarijo možno, ki je bila takrat na sporedu. Seveda sem z avtoritativnim glasom “predlagal”, da naj prešalta na kaj bolj pametnega. To je tudi storila, vstala s kavča in se spravila likat.

Pa to je celo več, kot sem pričakoval!!! To good to be true.

BTW, kaj je moški brez daljinca?

Ko sem dobil prvega otroka, sem bil star 21 let, kar v današnjih razmerah pomeni, ne le mlad ampak kar premlad. Življenje se mi je v tistem trenutku, oziroma nekaj mesecev prej, obrnilo, kot bi rekel Fredi Miller, za 360 stopinj. Kdo pa danes pri enaindvajsetih že razmišlja o tem, da bi končal s ponočevanji, potovanji in spet ponočevanji in se “zakukuljil” doma, oziroma namesto ob desetih zvečer hodil ven ob desetih dopoldan in to z vozičkom pred sabo? In saj ne, da ne bi bilo možno še naprej ponočevati, potovati in spet ponočevati, a to se pač ne počne. Zakaj? Če kdo ne ve, o tem kdaj drugič.

Ja, timing s kolegi in prijatelji, ki seveda otrok še nimajo, se kar naenkrat premakne za ravno nekih 12 ur. Ko ti vstajaš se oni vračajo domov in kontra. Ko gredo oni na smučarijo ali na praznovanje novega leta v švejkovo deželo, ti greješ mleko in preklinjaš vso mularijo, ki meče petarde in ti preprečuje, da bi otrok zaspal za vsaj tiste pol ure, da lahko z drago nazdraviš in morda opraviš še quicky-ja, ker za kaj daljšega prvih nekaj let pač ni časa. Skratka, vsi mladi brez otrok, ki to berete, se ne ustrašite, ker to so le stranski učinki nečesa blazno nepopisno lepega. Kako?

Verjetno se bo slišalo že zelo izpeto in osladno, a otroci dejansko so totalna sreča, ki je enostavno nemoreš poznati, preden nimaš svojih. Saj je že skoraj vsak, preden ima svoje otroke, komu stric, teta, boter ali kaj podobnega. A ko imaš svojega je to povsem nekaj drugega.

Otrokovi prvi nasmehi, kretnje, besede, … vsakič znova si presenečen in presrečen. Tisti njegov pogled, ko ve da si ti njegov in on tvoj. Ko preneha z jokom, ko ga vzameš k sebi in ve, da je na varnem. Ko je zadovoljen, sit in previt. Vsa ta njegova sreča je še večja tvoja sreča. In potem ko že malce zraste in se že nauči igre s tabo, ko ga učiš stvari, ki si mu jih obljubil še preden se je rodil, kot npr, nogomet, ribolov, plavanje, … Konec koncev, saj ni tako zelo dolgo tega, kar so mene moji starši tega učili. In tu je point, ki vam ga želim povedati.

 Imejte otroke, ko ste mladi. Saj mlad si tudi pri tridesetih in petintridesetih, ampak govorim o obdobju nekje od dvajsetega do petindvajsetega leta. Vse te igre, učenje, skrb, napori, nočno vstajanje, …. Vse je lažje, ko si mlad. Saj vem, da velja načelo: “najprej štalca, pol pa kravca”, pa da je moderno, da si najprej zgradiš kariero pa potem družino, a vse to pelje k temu, da večina “bodočih” staršev, nekega dne ne bo dočakala priložnosti biti aktiven dedek ali babica. Če si danes star 35 let in imaš pri teh letih tudi prvega otroka, boš vnuke dobil pri sedemdesetih, in jih boš le stežka učil bedarij, ki naj bi jih stari starš učil. Realnost je taka. Ko sem po svojega prvorojenca hodil v vrtec, sem imel včasih občutek, da so drugi starši prišli pome in ne po svoje otroke, saj je bila velika večina od mene občutno starejših. Pa še mladih mamic skorajda ni na govorilnih urah, kar verjetno ostaja večini očetov edini razlog, da se le teh udeležujejo

Seveda ima vsak na to svoj pogled in se velika večina “starejših” staršev z menoj ne bo strinjala, rekoč, da njihov otrok ima vse, kar potrebuje in da se s svojim otrokom ukvarjajo še več kot marsikateri mlajši, itd. Pa vendarle ni tako in globoko v sebi to veste.

Konec koncev, ko bom star štirideset let bo moj prvorojenec že polnoleten in z drago bova hedonistično raziskovala svet , večina mojih prijateljev in ostale mladine pa bo takrat ponoči segrevala mleko, previjala plenice, … In timing se bo spet zamaknil

Pozitiva,

… ni druge!

Že cel teden traja Euro 2008, pa je draga začuda neverjetno tolerantna. Med tekmami me pusti pri miru, ko gre mimo televizorja to stori bliskovito hitro, piva mi sicer ne prinese, a to bi bilo že preveč sumljivo. Če bom rekel, da sem se spraševal v katerem grmu tiči zajec, se bom gladko zlagal, saj o tem nisem imel časa razmišljati. A zdaj, ko je današnjih tekem konec, se mi porajajo vprašanja:

Ali se špara, da mi bo pozneje naprej metala? Mah, verjetno ne, ker ne bi zdržala celega tedna.

Ali ima ljubimca? Dvomim. Pa ne zato, ker bi bil jaz neka Orto cvetka, ampak enostavno je treba otrokom dati jest in jih preobleči v pižame in kolikor se spomnim, te dni tega nisem počel. Ja malo me je sram, ker sem sicer zelo skrben oče.

Ali mogoče čaka razprodaje? To itak, samo to ni to.

Mogoče pa le rada vidi, da sem doma? In ima idealno priložnost da me “učauri” kot rečejo braća Srbi. Čaura je namreč tulec od naboja in ko te enkrat “zapakira” v tulec, je edina varianta za rešitev, da letiš kot metek. Ma vam povem, da je tu nekaj…     V tistem času, ko sva začela skupno življenje, sem slišal tisti rek: Ženska se poroči z upanjem, da se bo moški spremenil, pa se ne. Moški se poroči z upanjem, da se ženska ne bo spremenila, pa se. Tu so že neke vzporednice. Ženske, v parnerskem odnosu seveda, imajo vedno nekaj za bregom. In stavit grem, da ta Euro 2008 milina in tišina ni tako nedolžna, kot kaže na prvi pogled. Če se mi bo jutri pridružila pri ogledu tekem, se bova morala resno pogovoriti. Po koncu tekem, seveda.

Kaj zdaj narediti? Ali naj čakam katero nezanimivo tekmo in jo takrat povabim ven na večerjo in sprehod? Kot prvo, nezanimivih tekem je vsak dan manj, otroci so pa tudi premajhni, da bi ostali kar sami doma. Morda bo bolje, da pred tekmo kaj na hitro skuham, kajti glede tega sem kar car, in na hitro pojemo, preden dr. Verdenik napove možne taktike obeh selektorjev. Samo potem sem se že sam začel tlačiti v tisto slovito čauro…

Ne, ostal bom “moški”. ( hehe, ne morem, da ne bi pomislil na Damjana Murka ) Na celo situacijo bom gledal pozitivno, užival bom ob tekmah, dokler še lahko, in na koncu bo, kar bo. Saj veste tisto, če greš zvečer s kolegi na eno pivo, z obljubo najdražji, da se vrneš najkasneje do pol desetih, ni nobenega smisla hoditi domov ob polnoči, ker bo takrat tečna ravno toliko, kot če se vrneš domov ob petih zjutraj. Torej, uživati dokler traja, če bo pa tečna, naj kar bo, samo naj ostane do konca finala taka kot je

In draga moja, najdražja! Res mi pomeniš več kot nogomet, a kdo ve kdaj bo spet Euro 2008

In ja dragi bralci, Pozitivno …ni druge!