FOT`R

Torej, kaj in kako se igrati z otrokom, ko je vreme slabo ali pa sedaj, ko bo kmalu tema že pred peto popoldan in temperature nizke? Namreč ugotavljam, da se vsako leto, ko temperature padejo in se vreme pogrša, umaknemo v svoj brlog in dejansko na dvorišče ne hodimo nič več. No, skoraj nič več. Pridemo iz šole, službe, vrtca, … in sploh ne razmišljamo, da bi šli ven na dež zmrzovat. Če pa človek že gre ven pa je to pogosto shopping center ali pa obisk družine ali družinskih prijateljev. In situacija je pogosta pri veliko družinah.

Enkrat smo si v knjižnici celo sposodili eno knjigo, ki je govorila prav o tem, a se mi zdi da sta bili v celi knjigi dobri le dve ideji. No ja, kakor za koga.

Torej, na voljo so seveda otrokom najbolj popularne video igrice in risanke. A ker nočemo, da bi temu bilo tako jih moramo “zaposliti” tudi drugače.

Ena od zanimivih variant je izrezovanje tetic in stricev iz debelih brezplačnih katalogov, kjer nam poskušajo prodati oblačila in ostalo. Potem pa z izrezanimi oblačili in obrazi in “drugimi deli telesa” sestavljaš karikature ali pa preoblačiš modele. Zadeva zna biti zares smešna in zanimiva.    

Potem lahko z otrokom kuhate ali pečete. En kup veselja bo ob gnetenju testa za kruhek, … Sicer bo potem tudi cel kup veselja ob čiščenju, ko se otroci kar naenkrat umaknejo v “svoje okolje” a kaj potem.

Ugotavljam pa, da je otrokom skoraj nepomembno, katero igro se igrajo. Najbolj pomembno jim je, da nekaj počnejo z nami starši oziroma, da se mi ukvarjamo z njimi. Pod črto bi temu rekel POZORNOST. Namreč otroku moraš dati neko “zaposlitev” ali nalogo ob kateri se bo počutil koristnega in vedel, da ti lahko pomaga. Npr. ko vsako sezono zamenjam gume na avtomobilu, dam otrokoma po eno krpico, da “čistita” platišče ali pa ključ, da do konca zategneta vijake. In takrat sta najbolj srrečna in vesela. Tudi umazana ja

No najbolj srečna sta takrat ko skačeta po luži in tekmujeta, kateri bo drugega bolj pošprical. Torej čiste igre ni in tudi ven je treba. A, ko to ni možno, menjajte gume v dnevni sobi

Ob sprehodu po Tivoliju (midvazdrago, oba mulca in pes) nam je ob petih popoldan na misel prišlo, da bi se pa še malo sprehodili po ljubljanskem živalskem vrtu in še tisti dve urici, preden se stemni, porabili v naravi.

Na parkirišču nič kaj preveč gneče, sprehodimo se do vhoda in zabuljimo v stojalo s cenikom. Kar dvakrat sem moral preračunati, da sem verjel, da je to sploh res. Obisk ene družinice s psom bi nas stal 20€. Pazi, to je bivših skoraj 5.000 sitov, kar v bistvu sploh ni pomembno. 20€ brez sladoleda, preste ali pa Bognedaj kave in gostega soka s smetano!!! Mulci po 3,5€, midva z drago po 6€ in nenazadnje tudi pes 1€. Katastrofa dragi ljubljanski ZOO. Katastrofa. Seveda smo se obrnili in nadaljevali brezplačni sprehod po Tivoliju.

Saj vem, da levi in sloni pojejo veliko, ter da hrana ni zastonj a pazi, denar se da pobirati tudi drugače. In konec koncev smo izbrali tudi sposobnega in podjetnega župana, ki bi lahko kaj storil, da bi si lahko vsi privoščili obiske v ZOO in to ne le enkrat letno. Oziroma vsaj tisti, ki pod palcem nimamo veliko denarja.

Poziv ljubljanskemu županu, g. Zoranu Jankoviću, da naredite kaj tudi za to, da bomo starši lahko svoje otroke večkrat peljali v naravo gledat živali in uživat v zraku. Za sprejemljivo ceno. (In ne se otepati z izgovori o pristojnostih in odgovornostih. To naredite zdaj, da ne bomo čakali prihodnjih volitev in predvolilnih obljub )

Prva razlika med današnjimi prvošolci in nami, nekdanjimi je v tem, da gredo danes mulci v šolo že pri šestih letih in imajo prve počitnice že leto prej, kot smo jih imeli mi. Ja, saj smo imeli malo šolo, a tu primerjave z današnjim sistemom ni.

In preden smo šli v prvi razred smo imeli še en lep kos poletja v katerem smo se brezskrbno igrali nemce in partizane in meni najljubše očke in mamice, … Danes pa otrok po končanem prvem razredu dobi še cel kup nekih printov s katerimi naj bi se čez poletje zabaval ob računanju, pisanju in ostalim koristnim dejavnostim. Saj načeloma glede tega nimam veliko proti in je res, da jih čaka še veliko bolj rigorozna konkurenca kot je čakala nas, a vendarle. Zakaj otroku ne pustiti njegovega prostega časa za igro, zabavo in razne bedarije?

Po novem želi vlada otrokom vsiliti še drugi tuji jezik, saj naj obstoječe stanje ne bi bilo dovolj v prihajajočih časih. Basanje. Že tako je vse preveč “ambicioznih” staršev, ki svoje otroke vpisujejo v vse možne obšolske aktivnosti. Otrok gre iz šole direktno na nek trening in zatem še celo na uro tujega jezika, a že naslednji dan ga čaka po treningu še glasbeni inštrument, ki si ga je mamica tako želela igrati a ji žal to ni nikoli uspelo. No, pa bo zdaj drago dete pokrilo vse nedosežene ambicije svojih staršev. Katastrofa okoli nas!

Pustite otrokom otroštvo in ne bodite sebični!

Ko sem bil še sam otrok so starši iz služb prihajali nekje okoli tretje ure. Prišel sem iz šole, morda naredil domačo nalogo in že se je na vratih s svežo špecerijo prikazala mama. Medtem, ko sem šel na igrišče se je iz službe vrnil že očka, mama je skuhala kosilo in do pol pete smo bili že siti in pripravljeni za sladoled in gugalnice v Tivoliju. Posledično sem bil ob sedmih zvečer že sit in umit ter pripravljen, da me Cik-Cak zajčki z zobnimi krtačami pospremijo v posteljo.

Danes je vse to iluzija. Vsaj zame in verjetno še za večino drugih staršev. Otroka moraš sicer po zakonu iz vrtca in šole pobrati do neke pol pete, pete ure a zaradi današnjih delovnih časov in tempa je to cela štala. Če ima eden od staršev službo, ki se zavleče tudi po omenjeni uri ali pa dela tudi popoldan, je drugi starš primoran iskati delo, kjer bo lahko končal vsaj ob štirih, saj so se tudi razmere na cestah drastično spremenile od “tistih časov”. Ob petih, pol šestih je v lokalni trgovini cel kup mamic s svojimi otročki, ki so bili medtem v podaljšanem bivanju ali pa pri sosedovi babici. Nakupujejo svež kruh in sestavine za današnje kosilo oz. bolje povedano večerjo. Pridejo domov, se z otrokom nimajo časa ukvarjati, saj je treba skuhati. Otrok medtem igra igrice na računalniku in posluša mamicine besede: samo malo počakaj, … ne mi težit, … glej, samo še malo, pojdi igrat igrice ali pa si prižgi risanke,…. Ko mamica, vsa raztresena dokonča “kosilo” pride domov že prešvican in utrujen očka. Pozdravi otroke, se umije in se vsi skupaj vsedejo za mizo. Da bi se šli Cosby showa in kaj veliko pogovarjali o družbi, naravoslovju, igrah in ostalem, ni časa, saj se mora očka vmes z mamico dogovoriti še, katere položnice bosta najprej plačala in katere bodo ostale za naslednji mesec. Za sladoled in gugalnice seveda ni časa, saj je prepozno in zajčki so že zdavnaj v postelji. In tista pozornost, ki jo zatem starši namenijo svojim otrokom je ta, da se z njim prerekajo, kdaj se bo že preoblekel v pižamo in umil zobe. Skratka cela štala.

Z drago se proti tem novodobnim trendom sicer vztrajno boriva, a kaj ko je sistem močnejši od naju. Če ne moreš delati do petih - Adijo, če nimaš komu zaupati otroka - Adijo … in tako naprej.

Na drugi strani pa se država tako “vneto in odgovorno” zaveda in loteva problematike v zvezi z nizko rodnostjo in socialo, ter stanovanjsko problematiko mladih družin. Loteva se my ass! Pa kdo normalen si še želi tako vzgajati otroka? Hvala Bogu pa nisem normalen in mi otroci poplačajo vse brige in skrbi, ki so povezane z današnjim načinom življenja. A kako bo čez 20 let?

A, draga država?

Seveda je lepo sprejeti darilo in po eni strani je res, da ga je včasih še lepše nekomu dati, a kaj, ko včasih pogostost dajanja daril preseže vse mere?

Sinko je imel pred kratkim rojstni dan in seveda dobil en cel kup lepih igrač. Seveda se jih je razveselil, ob njemu tudi jaz, saj ima zdaj spet cel kup celih nepolomljenih avtov na daljinca, s katerimi bova motila mamico pri kuhi, in se zagovarjala, da se ne zaletavava zanalašč v njene gležnje ampak da edino tam avto res dobro leti in drifta, …

Tudi videt je lepo, ko imaš veliko gostov in prijateljev. A to pomeni, da moraš “jutri” tudi ti k njim na rojstni dan, kamor seveda ne prideš praznih rok, ampak kupiš avto na daljinca, Bratzko, Barbiko, kolo, tobogan, … In ko je teh rojstnih dnevov nekaj na mesec, se to v budžetu konkretno pozna. Eno razliko opažam s spremembo valute iz sitov v evre, ko si včasih lahko mulcu podaril 5 jurjev, danes pa 20€ izgleda kar malo premalo. Vsaj 50-ka mora past. S temi darili smo ratali tako pretirani, da sploh ne znamo več otroku prinest flumastrov in Milke in to je to. Pa sej je po eni strani prav, samo to nas tolče po žepu huje kot Elektro Ljubljana in Vodovod skupaj. Z nekaterimi prijatelji (starši) smo se tudi dogovorili, da ne bomo pretiravali z nekimi hudimi darili, ampak ne govorim o rojstnodnevnih, temveč o tistih, ko prideš po dolgem času na obisk, in je tudi tradicija, da otrokom nekaj prineseš. Tu pridejo v poštev čokolade in finito.

A kaj ko so poleg rojstnih dnevov tu še Miklavž, Božiček in Dedek mraz, pa še kakšna Miška se najde ipd. Ali bi bilo bolj prav, da namesto teh bujnih daril otroku raje sproti podarjaš neke mini malenkosti ala bomboni, čokolade in mu “namenjeni” denar raje nalagaš na račun? In ga s tem manj razvajaš? Ma ne, ne bi bilo bolje. Tudi sam se še spomnim, ko sem sam dobil kup avtov na daljinca za kak rojstni dan in to mi ostaja v lepem spominu. Denar bi ziher zmetal za avtomatika in se razbil kot kanta in se ne bi spomnil ničesar.

Kar naj uživajo otroštvo!

Nor sem na dobre avtomobile. Priznam. Nimam veliko denarja, da bi si lahko privoščil, kar si res želim, a so določeni avtomobili, ki so mi vendarle zelo všeč in tudi finančno bi se jih dalo spravit skoz. A več ali manj so to lepi coupeji (kot npr. Mercedes CLK ali pa Peugeot 406 coupe pa še kateri bi se našel), za katere Drago najdražjo že dalj časa prepričujem (že blizu uspehu), da se pa ja da zadaj peljati dva otroka, dokler sta še majhna. Saj vozičkov itak ne rabimo več, žogo in rolerje pa bomo že stlačili v prtljažnik.

  Pravi family car!

Hmmmm

 No way!

A kaj ko sem se zagrel za psa in ob tem popolnoma pozabil, da pa coupe tega enostavno ne more požret.

Ampak itak bo pes večino časa doma, na dvorišču in ga na morje pač ne bomo jemali s seboj, če bova pa šla k veterinarju, bova šla pa itak sama in bo pa pač sedel spredaj ob meni.

Ja, tako bo. Vse se da. Coupe bo

Hmmm, cabrio???

Konec Eura 2008. Letos sem res dobil dozo fuzbala, in kar je najbolj zanimivo, ni Draga najdražja pri tem nič kaj preveč piskala. (več si preberite v junijskem prispevku)

Ja, obljubil sem “si”, da ji bom ob koncu prvenstva predal daljinca in se počasi umaknil s prve pozicije na kavču. No, poudarek je na počasi. Včeraj sem že naredil prvi korak in ji ga z dobrimi nameni predal v roke a kaj, ko je gledala največjo bedarijo možno, ki je bila takrat na sporedu. Seveda sem z avtoritativnim glasom “predlagal”, da naj prešalta na kaj bolj pametnega. To je tudi storila, vstala s kavča in se spravila likat.

Pa to je celo več, kot sem pričakoval!!! To good to be true.

BTW, kaj je moški brez daljinca?

Ob današnjem tragičnem dogodku, ko se je nesrečni voznik ob policijski kontroli ustrelil v glavo sem se spomnil dogodka, o katerem še danes razmišljam.

Pred dvemi, tremi leti so se otroci igrali na dvorišču, midva z ženo pa sva bila v hiši. Kar naenkrat mimo hiše, ki mimogrede stoji ob neprometni vaški cesti, pripelje policijska marica in avtomobil, kar ti da vedeti, da se je očitno zgodilo nekaj resnega, saj tega tu nismo navajeni. Seveda firbec ne da miru, zato sem pripel psa in šel z njim na nedolžen sprehod, seveda z namenom videti, kaj se dogaja. Kjer sta stali policijski vozili je pod smreko na tleh ležalo moško truplo. (Spomnil sem se številnih literarnih del slovenskih piscev in pesnikov, katere smo obravnavali pri maturi, ko opisujejo samomore, ki so se večinoma dogajali pod drevesi) Pes je norel in se obnašal nenavadno ter se na vsak način hotel odtrgati z vrvice. Ko sem po poti nadaljeval s sprehodom se je k meni približal policist in me vprašal o tem, ali sem kaj slišal, kje živim, … Medtem je psa razmetavalo in lajal je na ležeče truplo. Ko sem policistu odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sem nadaljeval s sprehodom.

Šele potem je začelo razmetavati mene. Človek, ki se je ubil, je šel pred pol ure mimo naše hiše, kjer so se ob odprti ograji igrali moji otroci. K mestu samomora je šel verjetno zavestno in je bil nedvomno le črnih misli. Kaj mu je v tistem trenutku dogajalo v glavi, ne vem. Kaj je šlo meni po mislih dobro vem. Predstavljaš si vse možne črne scenarije in razmišljaš o tem, ali so otroci varni v lastnem dvorišču, le korak ali dva od mene. Ali jih je ogovoril? Ali jih je sploh videl? Če ni, kaj bi bilo če bi jih? Črna vprašanja. Kasneje se je izkazalo, da je bil nek narkoman, ki je bil stari znanec policije.

Seveda mi je to hodilo po glavi še lep čas, še posebno, ko so se otroci igrali na dvorišču. Verjetno se moram zahvaliti neki višji sili, ker se jim ni zgodilo nič hudega.

In dragi soljudje, ne škodite sami sebi in prav tako ne drugim. Vedno se najde kdo, ki vam lahko pomaga ali pa vas sreča sama najde.

Pozitiva,

… ni druge!

Ko sem dobil prvega otroka, sem bil star 21 let, kar v današnjih razmerah pomeni, ne le mlad ampak kar premlad. Življenje se mi je v tistem trenutku, oziroma nekaj mesecev prej, obrnilo, kot bi rekel Fredi Miller, za 360 stopinj. Kdo pa danes pri enaindvajsetih že razmišlja o tem, da bi končal s ponočevanji, potovanji in spet ponočevanji in se “zakukuljil” doma, oziroma namesto ob desetih zvečer hodil ven ob desetih dopoldan in to z vozičkom pred sabo? In saj ne, da ne bi bilo možno še naprej ponočevati, potovati in spet ponočevati, a to se pač ne počne. Zakaj? Če kdo ne ve, o tem kdaj drugič.

Ja, timing s kolegi in prijatelji, ki seveda otrok še nimajo, se kar naenkrat premakne za ravno nekih 12 ur. Ko ti vstajaš se oni vračajo domov in kontra. Ko gredo oni na smučarijo ali na praznovanje novega leta v švejkovo deželo, ti greješ mleko in preklinjaš vso mularijo, ki meče petarde in ti preprečuje, da bi otrok zaspal za vsaj tiste pol ure, da lahko z drago nazdraviš in morda opraviš še quicky-ja, ker za kaj daljšega prvih nekaj let pač ni časa. Skratka, vsi mladi brez otrok, ki to berete, se ne ustrašite, ker to so le stranski učinki nečesa blazno nepopisno lepega. Kako?

Verjetno se bo slišalo že zelo izpeto in osladno, a otroci dejansko so totalna sreča, ki je enostavno nemoreš poznati, preden nimaš svojih. Saj je že skoraj vsak, preden ima svoje otroke, komu stric, teta, boter ali kaj podobnega. A ko imaš svojega je to povsem nekaj drugega.

Otrokovi prvi nasmehi, kretnje, besede, … vsakič znova si presenečen in presrečen. Tisti njegov pogled, ko ve da si ti njegov in on tvoj. Ko preneha z jokom, ko ga vzameš k sebi in ve, da je na varnem. Ko je zadovoljen, sit in previt. Vsa ta njegova sreča je še večja tvoja sreča. In potem ko že malce zraste in se že nauči igre s tabo, ko ga učiš stvari, ki si mu jih obljubil še preden se je rodil, kot npr, nogomet, ribolov, plavanje, … Konec koncev, saj ni tako zelo dolgo tega, kar so mene moji starši tega učili. In tu je point, ki vam ga želim povedati.

 Imejte otroke, ko ste mladi. Saj mlad si tudi pri tridesetih in petintridesetih, ampak govorim o obdobju nekje od dvajsetega do petindvajsetega leta. Vse te igre, učenje, skrb, napori, nočno vstajanje, …. Vse je lažje, ko si mlad. Saj vem, da velja načelo: “najprej štalca, pol pa kravca”, pa da je moderno, da si najprej zgradiš kariero pa potem družino, a vse to pelje k temu, da večina “bodočih” staršev, nekega dne ne bo dočakala priložnosti biti aktiven dedek ali babica. Če si danes star 35 let in imaš pri teh letih tudi prvega otroka, boš vnuke dobil pri sedemdesetih, in jih boš le stežka učil bedarij, ki naj bi jih stari starš učil. Realnost je taka. Ko sem po svojega prvorojenca hodil v vrtec, sem imel včasih občutek, da so drugi starši prišli pome in ne po svoje otroke, saj je bila velika večina od mene občutno starejših. Pa še mladih mamic skorajda ni na govorilnih urah, kar verjetno ostaja večini očetov edini razlog, da se le teh udeležujejo

Seveda ima vsak na to svoj pogled in se velika večina “starejših” staršev z menoj ne bo strinjala, rekoč, da njihov otrok ima vse, kar potrebuje in da se s svojim otrokom ukvarjajo še več kot marsikateri mlajši, itd. Pa vendarle ni tako in globoko v sebi to veste.

Konec koncev, ko bom star štirideset let bo moj prvorojenec že polnoleten in z drago bova hedonistično raziskovala svet , večina mojih prijateljev in ostale mladine pa bo takrat ponoči segrevala mleko, previjala plenice, … In timing se bo spet zamaknil

Pozitiva,

… ni druge!