FOT`R

Nor sem na dobre avtomobile. Priznam. Nimam veliko denarja, da bi si lahko privoščil, kar si res želim, a so določeni avtomobili, ki so mi vendarle zelo všeč in tudi finančno bi se jih dalo spravit skoz. A več ali manj so to lepi coupeji (kot npr. Mercedes CLK ali pa Peugeot 406 coupe pa še kateri bi se našel), za katere Drago najdražjo že dalj časa prepričujem (že blizu uspehu), da se pa ja da zadaj peljati dva otroka, dokler sta še majhna. Saj vozičkov itak ne rabimo več, žogo in rolerje pa bomo že stlačili v prtljažnik.

  Pravi family car!

Hmmmm

 No way!

A kaj ko sem se zagrel za psa in ob tem popolnoma pozabil, da pa coupe tega enostavno ne more požret.

Ampak itak bo pes večino časa doma, na dvorišču in ga na morje pač ne bomo jemali s seboj, če bova pa šla k veterinarju, bova šla pa itak sama in bo pa pač sedel spredaj ob meni.

Ja, tako bo. Vse se da. Coupe bo

Hmmm, cabrio???

Konec Eura 2008. Letos sem res dobil dozo fuzbala, in kar je najbolj zanimivo, ni Draga najdražja pri tem nič kaj preveč piskala. (več si preberite v junijskem prispevku)

Ja, obljubil sem “si”, da ji bom ob koncu prvenstva predal daljinca in se počasi umaknil s prve pozicije na kavču. No, poudarek je na počasi. Včeraj sem že naredil prvi korak in ji ga z dobrimi nameni predal v roke a kaj, ko je gledala največjo bedarijo možno, ki je bila takrat na sporedu. Seveda sem z avtoritativnim glasom “predlagal”, da naj prešalta na kaj bolj pametnega. To je tudi storila, vstala s kavča in se spravila likat.

Pa to je celo več, kot sem pričakoval!!! To good to be true.

BTW, kaj je moški brez daljinca?

Ob današnjem tragičnem dogodku, ko se je nesrečni voznik ob policijski kontroli ustrelil v glavo sem se spomnil dogodka, o katerem še danes razmišljam.

Pred dvemi, tremi leti so se otroci igrali na dvorišču, midva z ženo pa sva bila v hiši. Kar naenkrat mimo hiše, ki mimogrede stoji ob neprometni vaški cesti, pripelje policijska marica in avtomobil, kar ti da vedeti, da se je očitno zgodilo nekaj resnega, saj tega tu nismo navajeni. Seveda firbec ne da miru, zato sem pripel psa in šel z njim na nedolžen sprehod, seveda z namenom videti, kaj se dogaja. Kjer sta stali policijski vozili je pod smreko na tleh ležalo moško truplo. (Spomnil sem se številnih literarnih del slovenskih piscev in pesnikov, katere smo obravnavali pri maturi, ko opisujejo samomore, ki so se večinoma dogajali pod drevesi) Pes je norel in se obnašal nenavadno ter se na vsak način hotel odtrgati z vrvice. Ko sem po poti nadaljeval s sprehodom se je k meni približal policist in me vprašal o tem, ali sem kaj slišal, kje živim, … Medtem je psa razmetavalo in lajal je na ležeče truplo. Ko sem policistu odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sem nadaljeval s sprehodom.

Šele potem je začelo razmetavati mene. Človek, ki se je ubil, je šel pred pol ure mimo naše hiše, kjer so se ob odprti ograji igrali moji otroci. K mestu samomora je šel verjetno zavestno in je bil nedvomno le črnih misli. Kaj mu je v tistem trenutku dogajalo v glavi, ne vem. Kaj je šlo meni po mislih dobro vem. Predstavljaš si vse možne črne scenarije in razmišljaš o tem, ali so otroci varni v lastnem dvorišču, le korak ali dva od mene. Ali jih je ogovoril? Ali jih je sploh videl? Če ni, kaj bi bilo če bi jih? Črna vprašanja. Kasneje se je izkazalo, da je bil nek narkoman, ki je bil stari znanec policije.

Seveda mi je to hodilo po glavi še lep čas, še posebno, ko so se otroci igrali na dvorišču. Verjetno se moram zahvaliti neki višji sili, ker se jim ni zgodilo nič hudega.

In dragi soljudje, ne škodite sami sebi in prav tako ne drugim. Vedno se najde kdo, ki vam lahko pomaga ali pa vas sreča sama najde.

Pozitiva,

… ni druge!

Ko sem dobil prvega otroka, sem bil star 21 let, kar v današnjih razmerah pomeni, ne le mlad ampak kar premlad. Življenje se mi je v tistem trenutku, oziroma nekaj mesecev prej, obrnilo, kot bi rekel Fredi Miller, za 360 stopinj. Kdo pa danes pri enaindvajsetih že razmišlja o tem, da bi končal s ponočevanji, potovanji in spet ponočevanji in se “zakukuljil” doma, oziroma namesto ob desetih zvečer hodil ven ob desetih dopoldan in to z vozičkom pred sabo? In saj ne, da ne bi bilo možno še naprej ponočevati, potovati in spet ponočevati, a to se pač ne počne. Zakaj? Če kdo ne ve, o tem kdaj drugič.

Ja, timing s kolegi in prijatelji, ki seveda otrok še nimajo, se kar naenkrat premakne za ravno nekih 12 ur. Ko ti vstajaš se oni vračajo domov in kontra. Ko gredo oni na smučarijo ali na praznovanje novega leta v švejkovo deželo, ti greješ mleko in preklinjaš vso mularijo, ki meče petarde in ti preprečuje, da bi otrok zaspal za vsaj tiste pol ure, da lahko z drago nazdraviš in morda opraviš še quicky-ja, ker za kaj daljšega prvih nekaj let pač ni časa. Skratka, vsi mladi brez otrok, ki to berete, se ne ustrašite, ker to so le stranski učinki nečesa blazno nepopisno lepega. Kako?

Verjetno se bo slišalo že zelo izpeto in osladno, a otroci dejansko so totalna sreča, ki je enostavno nemoreš poznati, preden nimaš svojih. Saj je že skoraj vsak, preden ima svoje otroke, komu stric, teta, boter ali kaj podobnega. A ko imaš svojega je to povsem nekaj drugega.

Otrokovi prvi nasmehi, kretnje, besede, … vsakič znova si presenečen in presrečen. Tisti njegov pogled, ko ve da si ti njegov in on tvoj. Ko preneha z jokom, ko ga vzameš k sebi in ve, da je na varnem. Ko je zadovoljen, sit in previt. Vsa ta njegova sreča je še večja tvoja sreča. In potem ko že malce zraste in se že nauči igre s tabo, ko ga učiš stvari, ki si mu jih obljubil še preden se je rodil, kot npr, nogomet, ribolov, plavanje, … Konec koncev, saj ni tako zelo dolgo tega, kar so mene moji starši tega učili. In tu je point, ki vam ga želim povedati.

 Imejte otroke, ko ste mladi. Saj mlad si tudi pri tridesetih in petintridesetih, ampak govorim o obdobju nekje od dvajsetega do petindvajsetega leta. Vse te igre, učenje, skrb, napori, nočno vstajanje, …. Vse je lažje, ko si mlad. Saj vem, da velja načelo: “najprej štalca, pol pa kravca”, pa da je moderno, da si najprej zgradiš kariero pa potem družino, a vse to pelje k temu, da večina “bodočih” staršev, nekega dne ne bo dočakala priložnosti biti aktiven dedek ali babica. Če si danes star 35 let in imaš pri teh letih tudi prvega otroka, boš vnuke dobil pri sedemdesetih, in jih boš le stežka učil bedarij, ki naj bi jih stari starš učil. Realnost je taka. Ko sem po svojega prvorojenca hodil v vrtec, sem imel včasih občutek, da so drugi starši prišli pome in ne po svoje otroke, saj je bila velika večina od mene občutno starejših. Pa še mladih mamic skorajda ni na govorilnih urah, kar verjetno ostaja večini očetov edini razlog, da se le teh udeležujejo

Seveda ima vsak na to svoj pogled in se velika večina “starejših” staršev z menoj ne bo strinjala, rekoč, da njihov otrok ima vse, kar potrebuje in da se s svojim otrokom ukvarjajo še več kot marsikateri mlajši, itd. Pa vendarle ni tako in globoko v sebi to veste.

Konec koncev, ko bom star štirideset let bo moj prvorojenec že polnoleten in z drago bova hedonistično raziskovala svet , večina mojih prijateljev in ostale mladine pa bo takrat ponoči segrevala mleko, previjala plenice, … In timing se bo spet zamaknil

Pozitiva,

… ni druge!

Že cel teden traja Euro 2008, pa je draga začuda neverjetno tolerantna. Med tekmami me pusti pri miru, ko gre mimo televizorja to stori bliskovito hitro, piva mi sicer ne prinese, a to bi bilo že preveč sumljivo. Če bom rekel, da sem se spraševal v katerem grmu tiči zajec, se bom gladko zlagal, saj o tem nisem imel časa razmišljati. A zdaj, ko je današnjih tekem konec, se mi porajajo vprašanja:

Ali se špara, da mi bo pozneje naprej metala? Mah, verjetno ne, ker ne bi zdržala celega tedna.

Ali ima ljubimca? Dvomim. Pa ne zato, ker bi bil jaz neka Orto cvetka, ampak enostavno je treba otrokom dati jest in jih preobleči v pižame in kolikor se spomnim, te dni tega nisem počel. Ja malo me je sram, ker sem sicer zelo skrben oče.

Ali mogoče čaka razprodaje? To itak, samo to ni to.

Mogoče pa le rada vidi, da sem doma? In ima idealno priložnost da me “učauri” kot rečejo braća Srbi. Čaura je namreč tulec od naboja in ko te enkrat “zapakira” v tulec, je edina varianta za rešitev, da letiš kot metek. Ma vam povem, da je tu nekaj…     V tistem času, ko sva začela skupno življenje, sem slišal tisti rek: Ženska se poroči z upanjem, da se bo moški spremenil, pa se ne. Moški se poroči z upanjem, da se ženska ne bo spremenila, pa se. Tu so že neke vzporednice. Ženske, v parnerskem odnosu seveda, imajo vedno nekaj za bregom. In stavit grem, da ta Euro 2008 milina in tišina ni tako nedolžna, kot kaže na prvi pogled. Če se mi bo jutri pridružila pri ogledu tekem, se bova morala resno pogovoriti. Po koncu tekem, seveda.

Kaj zdaj narediti? Ali naj čakam katero nezanimivo tekmo in jo takrat povabim ven na večerjo in sprehod? Kot prvo, nezanimivih tekem je vsak dan manj, otroci so pa tudi premajhni, da bi ostali kar sami doma. Morda bo bolje, da pred tekmo kaj na hitro skuham, kajti glede tega sem kar car, in na hitro pojemo, preden dr. Verdenik napove možne taktike obeh selektorjev. Samo potem sem se že sam začel tlačiti v tisto slovito čauro…

Ne, ostal bom “moški”. ( hehe, ne morem, da ne bi pomislil na Damjana Murka ) Na celo situacijo bom gledal pozitivno, užival bom ob tekmah, dokler še lahko, in na koncu bo, kar bo. Saj veste tisto, če greš zvečer s kolegi na eno pivo, z obljubo najdražji, da se vrneš najkasneje do pol desetih, ni nobenega smisla hoditi domov ob polnoči, ker bo takrat tečna ravno toliko, kot če se vrneš domov ob petih zjutraj. Torej, uživati dokler traja, če bo pa tečna, naj kar bo, samo naj ostane do konca finala taka kot je

In draga moja, najdražja! Res mi pomeniš več kot nogomet, a kdo ve kdaj bo spet Euro 2008

In ja dragi bralci, Pozitivno …ni druge!

Pa naj še jaz povem kakšno o svojem pogledu na svet, ki je predvsem optimističen in Pozitivno naravnan. Ugotavljam, da ni druge.

Torej, Zdravo svet!